Žalost
Večne misli
se kakor posoda brez dna
polnijo z besedami,
občutki govorijo
otožno zgodbo,
in topli veter
briše hladne solze,
ki sredi lica
tečejo po stezi,
obrazni stezi
po utečeni poti,
ko prilezejo na konec robov
vzamem papirnat robček,
pobrišem žalost
in skrijem mokri pogled za lasmi.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
- 09. 10. 2012 ob 04:52
- Prebrano 609 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 132.93
