Táko strašljivo zeleno kapljanje
jutra v moje odprte oči.
Kdo razumel bi srce, ko vanj planejo
bridki prividi noči?
Steklena podoba karizme sveta,
ki razvodeniti se skuša.
Nekje v mojem otrplem telesu
neskončno ponižana duša.

Zagrebel si z roko pod tanko povrhnjico
vse do najslajših spominov.
Si jih scefral v grenke odtenke solzá
in v mrve krvavih rubinov.
Rabljeva nežnost tvojih prstov bila je
poslednji nestrpen dotik.
Potem samo črna pahljača lovk bolečine
in v grlu skrčeni krik.

Je videl rumen lunin krajec strgano senco
na beli ploskvi ledu,
Zvezdni utrinek v razlitem očesu
histerične pege strahu.
Pa sem bila samo jaz, razjazena
in sama sebi neznana.
Sto načinov imaš – a vzeti nekomu sonce
najhujša je rana.

Aleksandra Kocmut - Kerstin