Kaj, če bi kar tu počakal jutro?

Z vsako minuto bi bilo več zvezd,

z vsakim trenutkom manj mene,

- kakor da bi meso odtekalo v mlečno cesto -

topla skodelica med prsti

bi ne bila več topla

in ko bi se umiril,

bi videl s sluhom netopirja:

sence bi se ločile od teme,

a ostajale bi hladne

kakor modrikasti ledeni kristali.

Zjutraj bo nebo izdalo zvezde.

Vstajal bi z nočjo in v zori vandral v sen.

Kar gledajo čez dan, bi bil obraz

nasmeškov ali joka ali resnobe.

Jaz pa bi z vsakim trenutkom videl več,

več dihal in več čutil!

Pod črnim nebom sedim

kakor gol pred zrcalom:

neolepšan, trd, surov.

Z jutrom bo nebo izdalo zvezde.

In kar bi bil, ne bom, ker sem.

Žiga Lovšin - Lothlorien