Neizgovorjenega, oddaljenega
te včasih zaslišim
kot dež, ki v mirnem ritmu
drobno pada
dol po mokrih sencah
starih dreves.
Tako malo rabi praznina,
da lahko spregovori
s krhkostjo besed.
Tako malo rabi nebo,
da lahko pogleda v svetlobo.
Neizgovorjenega, oddaljenega
te včasih zaslišim
zadaj za bitjem
srca časa,
v toplem, mehkem telesu
neskončnosti.
Poslano:
05. 10. 2012 ob 11:05
Spremenjeno:
05. 10. 2012 ob 11:50
... kao da si osjećala onim najtankoćutnijim dijelom moje duše - uistino lijepo,
za ovaj svijet magličasto, nedodirljivo, za onaj tako moćno i stvarno.
lp, vida
.....pa i jesam :) ....samo smo djelćići Jednoga.... :)
Hvala na divnom komentaru!
Lep pozdrav!!!! Majda
urednica
Poslano:
05. 10. 2012 ob 19:28
Spremenjeno:
05. 10. 2012 ob 21:40
sence dreves tako mokre, dež pa še kar drobno pada po njih ...
ali ni to ena tako neskončno dolga žalost ?! ...
prav ta je izražena v tvoji pesmi in to na način, ki kljub grenkobi v vsakem vezu zatre vsako pomisel na karkoli patetičnega. Neka določnost je v pesmi, nekaj vkoreninjenega, česar bitje srca časa ne bo niloli preglasilo.
Bravo.
lp, lidija
Hvala, Lidija. Vesela sem, če ne čutiš patetike.To je samo ena taka bolj žalostna pesem, ki pa ima nad sabo tudi košček svetlega neba...
:) LLLP, Majda
in ravno ta košček pomete s patetiko ;)
Poslano:
10. 10. 2012 ob 21:42
Spremenjeno:
12. 10. 2012 ob 07:21
Všečna, z njo si mi polepšala večer:)
Lp, Lea
Poslano:
10. 10. 2012 ob 21:45
Spremenjeno:
10. 10. 2012 ob 21:46
Hvala, Lea!!! :)
Lep večer ....še naprej,,,,
M.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ob potoku - Majda Kočar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!