Na tisti mehki travi,
ki je nisva našla,
bi spredla zlate niti,
ki bi v trajnost časa
izvezle najin spomin.

Da bi se raztezal
med časi različnih zvezd,
goreč, svetel,
domišljav, neuničljiv.

In sonce Zemlje
bi se z nama igralo,
čisto tanko
zavidajoč svetlobo.

Sedaj pa gledam luno in vem,
da se trave sušijo v ostrino.

Spuščam sanje.
Mehkoba nama ni bila namenjena.

poetesa