Skoz' solze sem obraz Marijin zrla, ki bil tako nedolžen je in svet, z milino in ljubeznijo odet - v njeni bi svetosti še umrla, ko nebi duše moje greh težil, ki me trpečo je na križ pribil. Ko le molitev bi me odrešila, oprala stokrat ranjeno srce ... In vem - na veke se bom še kesala, v solzah v jutro odpirala oči, s trpljenjem kronala si vse noči ... Cerkvena me samota je obdala, opomnila, pred Bogom da klečim, za odpuščanje vroče ga rotim, medtem ko strah grozeče me razjeda in bolečina v solzah se blešči. Trpljenja kriki vse so preglasili, izgubil se je v zraku nežen glas, s toplino je pregnal crkveni mraz, a moji čuti so ga žal zgrešili in vztrajno je poskusil še dotik - tako v pomoč vzpostavil prvi stik. Na rami nežna roka je počila, počakala trenutek na odziv. A gledala le mimo sem pogleda - duhovnik me odrešil pač ne bo, Boga pa sem le sanjala lahko ...

Ančka