Rotacija misli ...

in se vrnem nazaj.

Do pike, ki pika

in črte, ki čuti.

Mečkam jih v mislih, podobe.

Jih stisnem,

da poka in joka,

ožemam izžete dobrine.

Odluščim zaskorjeno barvo.

Ja, hočem jo golo.

Prevrevajo misli spontano,

razkačene skačejo v barvo.

Zdaj hladno je hrabro

in žgoč je ponos.

Mi bujno mladičje čez hrbet se vzpenja,

da trga mi platno, nabrekajo barve.

Nevzdržno me grabi,

bi še in še več.

Gigantomanija.

Ne vidim več platna,

sem sama na njem.

Obmolknejo barve.

Fiksiram zenit, da tam bi ostal.

Bi rada licenco za svoje podobe,

da le bi ostale - razpete čez tkane poljane.

Še ena korekcija vida.

                                                                              (Teja Tegelj)

Teja T.