So trenutki,
ko je treba molčati.
In čakati...
Da iz pogleda zraste poljub.
Da se prsti rok pretočijo v melodijo.
Da se pajčevine v čipko spremenijo.
Včasih je težko...
čakati.
Na zvezdni prah
in sončno milino,
ker si tako zelo zelo zelo
želimo bližino.
Včasih je lažje plesati,
čakajoč se vrteti v tišino
in v strast viharja srca
preliti strahu bolečino.
Če kje v vesolju prebiva,
zvezda, ki sveti za naju,
dočakava svojo bližino...
...in dotik cveta diši
in koža ob srcu cveti
in čas je le še ena luna na nebu,
ki šteje poljube za naju...
...ko pijeva neskončno globino,
(skoraj) v raju.
mucamaca, res iz srca in občuteno, ampak tej pesmi jemljejo vrednost nešteti klišeji. Ko bi jih poskusila spremeniti v kaj originalvejšega manjkrat (še bolje nikoli do sedaj) slišanega ... poskusi delati v tej smeri ---
Lp, lidija
Lidija, hvaležna sem ti za tvoj komentar. Mi je dragocen in ga bom poskusila upoštevati. Pohvala za portal, mi je všeč. Lep dan ti želim!
mucamaca meni je tale tvoja pesem zelo lahkotno všeč, ker je motivacijska in polna veselja, upanja in pričakovanja. Klišeji me ne motijo, ker so pravilno uporabljeni v pozitivni smeri. Rad imam upanje, zaupanje in pričakovanje. Čestitam.
B
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: poetesa
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!