Črno beli izdih zaslonke, umerjen s ptico,
ko se spušča čez terase sivih in belih oblakov.

Veter gladi njena peresa, ki polzijo ob robovih
žarečih, srebrnih jezer, in odnaša pogled,

da venomer pada ven iz iskala kot igrača iz rok
zaspanega otroka. V februarskih popoldnevih

se svetloba kot sipek prah oprijema dreves.
Gledam v nebo, ki je zdaj prazno. Do pasu

slečeni hribi se kopajo v bleščečem morju,
temni vrhovi smrek mehko zarezujejo v nizko

sonce in klic kanje še kar odmeva v gozdu,
ko se njena krila že lesketajo tam daleč nad polji.

Stojim ob grmu, s katerega kot slapovi padajo
s soncem tonirana socvetja, naredim nekaj

posnetkov iztegnjenih senc, ki pljuskajo ob
tkanino moje obleke, in poskušam znova posneti

s tresočo se roko in zbranim, mirnim obrazom
zvok redke ptice, ki se skriva v travah.

Franci Novak