Nekoč sta živela fant in dekle.

Njemu so starši namenili, da bo gospod,

a je raje postal gozdar,

dekle pa se je naučilo krojiti obleke in je postalo šivilja.

Ljubezen ju je združila in poročila sta se.

Kmalu se jima je rodil prvi sin, dve leti za njim pa še drugi.

Vsi so si močno želeli, da bi imeli tudi deklico

in čez sedem let je prišla težko pričakovana hčerkica.

Vsi so jo takoj vzljubili.

Bila je živahna in ljubka, modrooka in črnih las

kot skoraj vsi v njeni družini.

Le njen najstarejši brat je imel zelene oči in svetle lese.

Bil je resen in umirjenega duha.

Oče je bil vzoren mož, pravičen, vesel in duhovit.

Vse ljudi je imel rad.

Tudi s hčerko sta postala najboljša prijatelja.

Bil ji je vzor vsega dobrega. 

Kot lovec je rad zahajal v gore.

V naravi je bil njegov prvi dom, zato je bil le malokdaj z družino.

Mati je pogosto ostajala doma sama z otroki.

Zanje je lepo skrbela.

Čeprav jih je imela rada, je močno pogrešala moža.

Večkrat je svoje otroke tepla.

Ti so se ji začeli upirati in ko so odrasli,

so želeli kar najhitreje zapustiti dom.

Tako se je nekega dne najstarejši sin poslovil,

rekel da gre na ples in potem se ni več vrnil.

Vsem v družini je bilo zelo hudo.

Materi je strlo srce in je zbolela.

Brat se je odločil, da bo starejšega brata poiskal

in čeprav so mu doma branili,

češ, da se bo še on izgubil,

ga niso mogli zadržati in je šel.

Dolgo je hodil, iskal in se vračal,

minila so leta in tudi njega ni bilo več nazaj.

To je strlo srce še očetu.

Hudo je zbolel.

Takrat se je hčerka, ki je zrasla v lepo dekle,

odločila, da poišče svoja brata.

Bilo ji je zelo hudo zanju, da sta se izgubila

in težko ji je bilo za starše,

ki so tako trpeli in zboleli zaradi izgube obeh sinov.

Starši so se bali, da bo tudi ona odšla

in se izgubila, zato so ji branili,

a jih je prepričala s svojo odločnostjo.

Rekla jim je, naj ne skrbijo zanjo.

Naposled so ji le dovolili, da gre.

Mati in oče sta ji pripravila najljubšo hrano in pijačo

in z nasveti za srečno pot je odšla še ona od doma.

Hodila je dolgo po gozdu in ni vedela kam naj gre.

Sredi dne se je potožila modro zeleni reki,

a reka jo je samo poslušala, odgovora ji ni dala.

Vseeno pa je dekle začutilo, kot bi ji odtekle skrbi.

Proti večeru je splezala na goro,

od koder se je daleč videlo,

a tudi gora ji ni dala odgovorov.

Jo je pa skrbno poslušala in jo še bolj umirila,

medtem ko je opazovala sončni zahod.

Ko je tako gledala za Soncem,

se ji je zazdelo, da bi lahko vprašala njega,

saj pozna ves svet in nemara tudi vse skrivnosti neba.

Nenadoma je spoznala, da ne išče le bratov,

ampak skrivnost življenja samega.

Krenila je za soncem,

a jo je kmalu ujela tema in dekle se je vdalo.

Vedelo je, da mora samo počakati do jutra,

ko bo spet ugledalo sonce.

Tistega dne ji je bilo ravno enaindvajset let

in tako sama ni še nikoli prej praznovala svojega rojstnega dne.

A bila je zadovoljna, saj je končno vedela, kam je namenjena.

Kar pod jelko si je pogrnila in se pripravila, da bo zaspala.

Takrat pa se je Sonce vrnilo in se ji približalo,

kajti Sonce res vse vidi in dan za dnem je spremljalo njeno usodo.

Pritegnilo ga je, ker je vedelo za njene skrbi

in usodo, ki jo pesti, poznalo pa je tudi njeno sočutje in dobroto,

ki je odsevalo njeno lepoto.

Dekle se je najprej preplašilo,

a ko jo je sonce lepo pozdravilo, se ga je razveselilo

in mu potožilo svoje skrbi.

Sonce jo je tolažilo in ji povedalo, da pozna vse poti

in vse ljudi, tudi živali, rastline in gore,

reke, puščave in morja, vso usodo planetov,

ki jim sveti in da pozna tudi njena brata.

Za najstarejšega ji je Sonce povedalo,

da ga je videlo iti na morje, od tam pa v nebo,

verjetno v drugo galaksijo in da ga verjetno

nikdar več ne bo videla.

Drug brat, je reklo Sonce, je še nekje na Zemlji,

a v senci in ga zdaj le malokdaj vidi,

ker ne mara več sonca in se giblje po senčnih poteh.

Lahko greš z mano pa ga boš mogoče zagledala kje,

ji je ponudilo Sonce.

Prav rada grem, če smem, je reklo dekle,

le domov stopim da še staršem povem.

In stekla je povedat staršem, kaj ji je Sonce razkrilo,

ko je prišlo k njej in da bo zdaj šla z njim,

da ji pokaže ves svet in mogoče brata uzre kje spet.

Starša sta presenečena poslušala hči in nista mogla verjeti,

da je govorila s Soncem.

A ona jima je zatrdila, da je vse to popolnoma res

in naposled sta ji verjela.

Poslovila se je in odšla s Soncem v njegov dom.

Opazovala je svet, sijala je z njim in se učila.

Sonce ji je pripovedovalo zgodbe in doživetja

in spoprijateljila sta se tako zelo,

da ga ni nikoli več pozabila.

Čeprav ni mogla razumeti vsega, kar je Sonce vedelo

in ji pripovedovalo, je čutila z njim in bilo ji je lepo.

Bilo je njen vodnik in dober prijatelj,

na katerega se je vedno lahko obrnila

in ki ga je lahko tudi pozneje,

ko je bila spet doma, vsak dan pozdravila.

Samo v nebo se je zazrla in že ga je opazila.

Ko pa je bila temna noč, je vedela, da je nekje na poti,

da vse vidi in ve in da vedno spet pride.

Pokazalo ji je mnogo stvari,

z njim je doživela najsrečnejše dni,

a brata vseeno nikjer ni našla.

Ravno ko se je vrnila domov, je umiral njen oče.

Toliko, da se je lahko mirno poslovila in mu povedala,

da brata ni našla nikjer, čeprav ve,

da nekje hodi po senčnih poteh,

kar ji je povedalo sonce in da če bi mogel,

bi se zagotovo prišel poslovit.

Oče je umrl in pokopali so ga z vsemi častmi.

Ostala je sama z bolno materjo.

Spoznala pa je lepa hči prelepega mladega fanta,

s katerim sta se zaljubila.

Neke noči z mamo od skrbi spet nista mogli spati

in ker nista mogli več tako živeti,

sta se odločili zapustiti dom in skupaj oditi na pot.

Tisto prvo noč sta prosili za prenočišče

kar pri sosedih in pri tretjih vratih so jima odprli.

Prijazni sosedje so jima ponudili za prespat.

Drugo noč sta se oglasili pri sorodnikih,

ki so ju sočutno in prijazno sprejeli.

Tretjo noč sta prosili za prenočišče spet neko dobro sorodnico,

ki jima je ponudila, naj ostaneta

kar nekaj dni pri njej, da si odpočijeta.

Mati je čez tri dni umrla in pokopali so jo zraven moža.

Dekle, ki je potovalo s Soncem,

pa je mlad fant vzel k sebi v svoje kraljestvo,

kjer sta se kmalu poročila.

Imela sta tri otroke. Najprej se jima je rodil sin,

čez dve leti še en in po sedmih letih sta dobila še hči.

Dekle je tako dobilo novo družino,

a svojih staršev in bratov ni nikoli pozabilo.

Še vedno je mislilo na izgubljenega brata

in pogosto je prosilo Sonce, naj ji pove, če ga kje sreča.

Čez mnogo let ji je Sonce sporočilo, da ga je opazilo.

Brat in sestra sta bila vesela, da sta se spet srečala.

Ona mu je povedala, kaj vse se je medtem zgodilo

in kar ji je sonce razkrilo.

Potem so srečno živeli vse do konca svojih dni.

Mindus