:)

hja - morda pa ravno to lahko sproži vprašanje - ali si sploh še lahko poet, ...

stvar morda ni tako enostavna,    utrjevati se je treba, preiti iz enostavnega čustvovanja ... (in "bezljanja"...) - no, kaj pa vem ;)

lp

a, ti si šel v resne globine. da se, seveda se da, in ni težko najti primerov.
sam sem dvomeč o iskrenosti raznih, ki do onemogolosti kuhljajo temine.

je pa tole zastavljeno kot hec. namreč: pri tem opravilu ni sreče, le nesreča in nenesreča - kot nekaj tretjega. poet - razpet, pa si praviloma želi biti nesrečen.
:)

:) saj mene je tudi nasmehnila... morda sem res pretiraval, ker zapis- je lahkoten in celovit v tej ravni.

nisem mislil skuhati nobene temine ;)

je pa res pesništvo nekakšen sado-mazo balans

:)

sado, mislim, da ne, le mazo - blazo.
sem pa enkrat ujel enega kulturniškega pijančka (ki ima  zasluge!), ki je dejal, da pesnik deluje iz mazohizma. lahko se strinjam, kot začimba je najbrž velikokrat nujen, da se čuti in vidi, da je pesem šla skozi telo avtorja.
a vedar - do onemoglosti v tem vztrajaaaati, potencirati, hliiiniti,
da bi se izsilila prepričljivost - moj bog, ne! to je povsem druga pesem.
velikokrat slaba in ponavljajoča.

a, zdaj sem šele dojel:, mučiti sebe, da bi se smilil drugim ...

 

ja, bi lahko rekel, da to celo -  ni fer :))

kakšne relacije lahko sledijo iz tovrstnega naklepa, (ki zna kar uspeti) ... - ja tale aforizem deluje.

Zanimivo, ravno lektoriram knjigo, ki govori prav o teh rečeh, ki jih vidva tu nizata, in to na zelo zanimiv in poglobljen način. Ko bo knjiga zunaj, bom dala kak citat v temo Pesniško razpredaj. Vsekakor branje, ki bi po mojem morali biti sveto pismo (ali pa priročnik :)) za slehernega pišočega.

Aforizem se duhovito poigrava s sintagmo "nesrečen poet", ki se je v naši zavesti že pred časom zasidrala kot nekaj samoumevnega (kot, npr., vodna riba, in ne "kopenska riba" :)), vendar v resnici ne povsem utemeljeno niti povsem logično, zlasti če govorimo o pravi umetnosti in ne štancanju melodramatike. Ampak to je že druga tema. Aforizem jemlje iz naše zavesti in besedovanja, kot rečeno, to stalno besedno zvezo, ki ji postavi nasproti nekaj, kar naj bi (spet morda plitvega, narcističnega ali pa kako drugače "omejenega") duha osrečevalo - tako da je na tej ravni nasprotje popolno, povsem ustrezno in skladno.

Obenem si me spomnil na mojega "Ko te začnejo vsi hvaliti, je čas za samokritiko", ki na isto temo gleda z drugega gledišča.

Super.

super,

naslov knjige (biblije, priročnika ...;) ?

Jure, ti sporočim, ko bo knjiga zunaj - v tej fazi ima šele delovni naslov.

velja,

hvala,

lp

:)