
pri pomivanju posode sem naletel
na srno
ker je tako prijetno čebljala, sem jo pustil govoriti
mesece
potem pa sem jo le nahrulil in ji pokazal zemljevid
kje so medvedi ter pridigal:
glej, očitno si rojena pod srečno zvezdo
in imaš drsečo brisačo
po službi greš na avtobus in naravnost domov
in tam res ni nobenih volkov
ti misliš, da sem si jih izmislil
toda varnostniki, ki delajo na vratih
bi ti znali povedati vse kaj drugega
v tem gozdu je zaenkrat res še mah
in mir
toda razmere bi se kaj hitro spremenile
če bi se pojavili ljudje s pacasto ropotijo v srcih
in pričeli s postopki in gradnjo avtoceste
in prav zanima me
koliko bi bilo potem
med bagerji in padajočimi drevesi
slišno tvoje
ščebetanje
:))) res je, imaš prav. v večini pesmi največkrat kar s(m)o (tako in drugače) v enem (gozdu).
ko jazbec sliši srno ščebetati, mu lahko pade iz rok krožnik, ki ga pravkar pomiva.
ampak mah vse ublaži, dovolj ga je, razen, če se seveda pojavijo volkovi, ne, ljudje s packarijo, racionalno ropotajočo v prekatih. In kaj bo potem jazbec. OK, jazbec bo že. Ampak srna? Kaj pa ona? Mimo medvedov in volkov in packov bo šla naravnost pod bager (fleksible time of working hours gor ali dol), prekrili jo bodo z njeno lastno drsečo lepljivo rdečo brisačo, če je ne bodo pojedli delavci gradisa, ker včeraj niso dobili dnevne akontacije plače (0,75€), da bi si kupili kekec pašteto ...
Stop asociacije, morda ste mimo! Ampak tvoja zgodba, Pišmeuh! potegne in drži. In pelje.
Uh, jazbine!
lp, lidija
prikimavam Ruju, uh,Lidija, tvoj komentar se bere kot pesem.
in nič ni mimo, ampak ne bi mogel biti bolj točen.
lp
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: Srečko Luštrek
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!