Če bi padel trak z mojih las
na pesek normandijske obale,
če bi videla prvobitno samoto
tiste tvoje kamnite vasice,
če bi tvoja roka še drsela po koži,
željni dotika,
za katerega je bila ustvarjena,
pred tistimi nekaj milijardami
neznanih drobcev časa...

Če bi tisti objem,
ukraden iz večnosti,
živela naprej in naprej in naprej,
bi se ne bala žareti.

In vsak vdih bi bil nasmeh...

Tako pa zadržujem dah,
da ne zdrobim spomina,
ki krhek in boleče lep,
zveni v praznini,
kjer bi morala biti
in ostati
...
tišina. 

Polona Campolunghi Pegan