mišek rotira v barcelono, spodkopano

napet: giblje se! v madridu ni heroina,

v venah so trde sence oljk. v spominu

so bela jetra njegove udomačene kače.

v celju se je življenje skrčilo v razvalino,

v rokodelske posege med mlačna bedra,

v opicam podobno vreščanje: klativitez

si je nadel kolobarje na izdrkano obličje.

vsak konj naj bi imel vsaj dva zvezka:

v prvem številke in v drugem obljube.

v žepu igla rjavi od brezdelja: a je že

čas za britev? v ozadju čivka upanje.

če pride do tega, bo mišek pozelenel

do kosti: v prah se bo povrnil, v jok

pirenejev, med kadavre vseh baskov,

ki so prepozno odšli iz zasneženega

celja v trpko brezbrižje sredozemlja.

Dani Bedrač