Jutri meglen je za solzne oči

in sivi so mestni metroji,

sam sem ostal, vse bežno se zdi -

še včeraj sem rekel - nikoli.

Suho me peče jutri v očeh,

ko zrem v bežeče vagone,

nič ni obstalo na mojih poteh,

le srce, kot da ne zmore...

... za hip se ustavi kot vsak na postaji...

in že se skozi okna oči, spet nova svetloba najavi -

dekle na peronu, pod uro, si svetel koder popravi...

Tvoj jok je ne gane, zato, ljubezen nikdar se ne ustavi.

nutango44