LEPA VIDA KOZMIČNA (z obeh strani) (sonet +)

1

Ker v času več ne morem potovati,
Le po prostoru švigam kot svetloba;
Je dolga pot do kozmičnega roba,
Lepo do tja se z Vozom je peljati.

Vendár za to sem morala prodati
Življenjsko nit od rojstva pa do groba.
Izbrisana za večno je podoba,
Da žena sem nekoč bila in mati.

Na ploskvi časa v črni luknji ginem,
Medtem ko se v neskončnost raztegujem,
Ko v večnost spet nastanem in spet minem;

Potapljam se zaman v svetove tuje,
Zaman v mamljivo singularnost rinem –
Le to, kar sem prodala, potrebujem.

Spoznanje, ki nesmrtnemu je groza:
Da ni je v kozmosu koordinate,
Ki kažipot bi obrníla nate –
Nikdar ne morem več stopíti z Voza.


2

Neskončnosti nikdar ni moč dognati.
Odsotnost je telesnosti mi breme.
Vsaj delček rada bi bila – za seme,
Da bi uspela se nadaljevati.

A v večnost smem se le potiho bati,
Da ne umolknejo nikdar dileme,
Ki za seboj pustila sem jih neme,
Da smela srž sem kozmosa spoznati.

Da me nemara ljubljeni moj psuje,
Ker sem pustila mu samo spomine,
In da vreščanje, ki ga včasih čujem,

Pripada bitju moje popkovine.
V svobodo zamrežéna tiho plujem,
Na hrbtu nosim zemeljske skomine,

Poklekam gola na zobe gramoza.
Zavedajoč se, da strašljiva zmota
Bila sodnik je, priča in porota,
Sesedam v gravitacijo se Voza.


+

Neskončnosti nikdar ni moč dognati.
Lepo do tja se z Vozom je peljati,
Vendár sem sebe morala prodati,
Da smela srž sem kozmosa spoznati.

V svobodo zamrežéna tiho plujem.
Potapljam se zaman v svetove tuje.
Medtem ko se v neskončnost raztegujem,
Pa me moj ljubljeni nemara psuje,

Ker sem pustila mu samo spomine.
Poklekam gola na zobe gramoza,
Na hrbtu nosim zemeljske skomine;

Spoznanje, ki nesmrtnemu je groza,
Pripada bitju moje popkovine:
Nikdar ne morem več stopiti z Voza.


LEPA VIDA KOZMIČNA (S TE STRANI) (sonet +)


Če je realnosti sveta nešteto,
Če so neštete dogodkovne meje,
Mogoče je v tkanini sanj razpeto,
Kar v večnost spletajo vesoljske preje.

Morda enačba v REM-u se izpelje,
Da z njo uzremo kontinuiteto,
Da skoznjo Voz v galopu nas odpelje
In vidimo, kaj je na onem svetu.

In če je tam podobno kakor tukaj
In vendar hkrati je povsem različno,
Morda je vse pomembno tamkaj nično.

V neštetih možnostih (a stoj! – ne upaj!)
Se mora zdeti mi samo pravično,
Da v enem izmed teh svetov sva skupaj.

Vendár težkó iz ust mi gre priznanje,
Da bi zavrgla vse, kar sem postala,
Da za še ene take – tvoje – sanje
Stopíla v Voz bi in se odpeljala.



Aleksandra Kocmut - Kerstin

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Aleksandra Kocmut - Kerstin
Napisal/a: Aleksandra Kocmut - Kerstin

Pesmi

  • 11. 08. 2008 ob 01:12
  • Prebrano 1542 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 353
  • Število ocen: 9

Zastavica