Črno jutro
je začelo dan,
črna tišina
se zbuja
da prebudi sebe
in za sabo vse živo.
Sedim na balkonu
in kot da bi bila v vesolju,
tema in še enkrat tema,
tišina brez enega zvoka,
nakar se vprašam
sem jaz že budna.
Ravno toliko,
da lahko zaspim nazaj
ali pa se počasi prebujam naprej.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!