Skotta
Si že kdaj slišal,
da je najlepše v vznožju pekla?
Na plaži Vik,
kjer gora Hekla
utiša prav vsak krik ...
Na črnem pesku
je v polgloboko sled
pra-sence tiste, ki je ni več tam,
v poletju zadnjem spet
poniknil neki duh. Rjav. In sam.
*Skotta - islandski ženski duhovi
Zanimivo je, kako v tako kratki pesmi lahko zaznamo neko scenografijo, zgodbo, celo mesto in pojavnost tega ženskega duha. Hkrati ta ritem spominja na enakomerno butanje usode v življenja ljudi. Čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
- 22. 09. 2012 ob 00:09
- Prebrano 905 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 501.37
- Število ocen: 14