V to jutro sem vstopil kot v nobeno prej, zasanjan pogled

čez utrujena ramena je srečal senco zadnjega pozdrava,

Vonj jesenske balade je zlomil vrat ključavnici polni idej

in nebo se je rodilo v barvah v katerih sem izgubil tvojo sled ...

Pod korakom tvojih čustev se stopinje topijo v suhe solze,

Veter mojih rok je postal pregrob za tvoje prašne delce

s katerimi si uspešno prekrila vsebino mojih ran,

Bal sem se tega jutra a slišal sem ga trkati v moje sanje

Od tukaj nadaljujem sam, od tukaj, kjer sva si delila stran

je ostal le slepi sijaj biserov, ki še vedno tava po ogrlici

in počiva tam kjer je moj poljub umiral … in spet se srečava

a takrat za nama svet bo mlačen, star in siv …

To jutro se je poslovila na nepozaben način

pustila je le dlan na levi strani mojega obraza

da se lahko zagledam v črto življenja in usodo

v kateri njeno vlogo igra neka druga tuga

p.s. to jutro sem te prvič dihal ...

S.R.