Ta, ki hodi s sabo v svoji senci

po molčečih nasipih iz dežja.

V daljnem in temnem,

v grenkem in norem

se vanjo, misel moja, zadnjič skrij.

Nekje za mrzlim dotikom

nekje za hladnim premikom

je pokrajina sanj, prebodena s krikom,

iskala svojo podobo, svoj jutranji sij.

Brez poljubov se poslavlja september,

ko mi čez veke vzletajo misli

kakor jata črnih, prestrašenih ptic.

O, nikar, o žalost, v svojo senco ne zavij!

ob potoku - Majda Kočar