Ko bo Deklica ušla s podstrešja,
kamor jo je s svilenimi
vijoličastimi nitkami
opajčevinila lastna davna želja
po nadzorovani brezmadežni gotovosti,
ki se je kar čez noč
preoblekla v platna grobe ujetosti,
bo vedela.

Nezačudeno bo spoznala,
da nikjer ni konca menjavanja,
preoblačenja, zasledovanja,
prerezovanja nitk, deratizacije pajkov,
ki ječo spletajo v predstavi,
ki je ne režira več.
In bo spet bežala.
Iz pekočih zim v vroče sence.
Dokler se ne sestavi.
Nato se bo vrnila na podstrešje,
neko novo ali staro.
Domače.
Nekdo, majhna rokica
se ji bo oprijela
večplastnega krila.
Zlikala bo perilo,
goro perila;
ja, to bo vedno le nanjo
čakalo.

Lidija Brezavšček - kočijaž