Pesem.si - Lidija Brezavšček - kočijaž - besamemučo - daj ker drugače te ni moja rezervna kor

besamemučo
Komentarji (11)

besamemučo

daj

ker drugače te ni

moja rezervna korenina zavzema podvodni prostor

in tvoje roke veslajo v plitvini

nikamor ne grem

vlaga mi ustreza

hidracija razpok je prioriteta

tvoji zamahi izsušujejo barje

umiri zahodne fronte

samo mirno lebdi še naprej v šotnem bazenčku

bosi kitari pa nikar ne potrgaj strun

in besa me mučo

desperado

v meni si varen

Lidija Brezavšček - kočijaž

<< Prejšnja Naslednja >>

Poslano:
13. 09. 2012 ob 17:50

fenomenalno :)

Lidija Brezavšček - kočijaž

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
13. 09. 2012 ob 17:59

zakaj ?

:)))

Vertigo

Vertigo

Poslano:
13. 09. 2012 ob 20:22

Pozdravljeni,

Lahko jaz povem? ker vidim, da sva (zaenkrat) ruj in jaz mnenja, da pesem zasluži odliko in imava enak komentar - fenomenalno.

Ker se ves čas zrcali suptilnost v kratkotrajnem ampak zelo učinkovitem raslojevanju osebnega hrepenjenja in izbiri besed, ki v finišu ( tole (finiš)je zaradi tekačice-kočijažice) z obljubo o varnosti zapečatijo sporočilo pesme.

Se strinjaš, ruj?

Vertigo

Ana Porenta

Ana Porenta

urednica

Poslano:
13. 09. 2012 ob 21:12
Spremenjeno:
13. 09. 2012 ob 21:14

Kadar naslov že nekaj pomeni, in še posebej, kadar pomeni nekaj skoraj vsem znanega, takoj vzbudi asociacije - in težko se je otresti tako iniciiranih pričakovanj. Vendar je v tem smislu (neizpolnitev pričakovanj) pesem krasno izpeljana - simbolika zamočvirjenja, prostora, ki mora biti povsem zapolnjen in hkrati dialog z njim ter (kot podvodni odmev, neizrečena misel, neizpolnjeno hrepenenje) znova uporabljen naslov - verz - delujejo v tej pesmi sveže, presenetljivo in prepričljivo.

Čestitke,

Ana

Poslano:
13. 09. 2012 ob 22:49

se!,

lahko pa dodam, da je zelo prefinjeno izražen izmenjujoč naboj (dveh polov) v pesmi. Vodi ga en (izrazito ženski pol) in po poti osmišljuje - ne le pesem, temveč sebe, ko se razkriva ... skozi razlago "ponudbe" v naslovu. Skoraj, ali pa kot - edina gesta, ki bi "rešila - umirila oba" Besamemučo (klicaj # ne v naslovu, potem # je na mestu, a pesnica ve, zakaj ga je izpustila)

Bosa kitara in strune je pa metafizični klik, ki ti potegne, (recimo; dinamika 4 zemljskih elementov in njihove vloge, zaporedja, skladja - ne bom filozofiral) - jaz pač vidim, da je bosa zato, ker ima ... še zavihane hlačnice, da lahko gazi po vodi ...

(vse več vidim - in pesem je vedno širša, puhti, a je zelo kompaktna, povezana)

sam zapis naslova je močno simpatičen. Stoji kot obraz.

Besedam, ki jih poslušamo verjamemo, čeprav govori za dva.

- Pesnica se je pokazala za zelo iskreno "vodo" (odseve sonca v sebi ne jemlje površinsko, korenine ima ...)

Lahko rečem še, čudovito je prebrati kaj takšnega,

Lidija Bravo!

* še tole, se opravičujem (za mogoče čudne besede ...) kaj pa vem, jaz pesmi gledam "na golo" ... Ker pa me je Lidija nekeko izzvala sem povedal kot pač znam, po cigansko :)

lp :)

Lidija Brezavšček - kočijaž

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
14. 09. 2012 ob 08:51
Spremenjeno:
14. 09. 2012 ob 21:59

ma, hvala, RUJ; povedal si tako, kot je treba ... saj sem vprašala - in me poleg tega, da si me presenetil in zraven še nečesa naučil, tudi razveselil!

Vertigo, Ana - hvala za poglede!

Lp, lidija

Poslano:
14. 09. 2012 ob 09:35

kar veseli še mene, :))

Poslano:
14. 09. 2012 ob 13:26

še jaz:),

s čem, kaj, kako ?

:)))

Poslano:
14. 09. 2012 ob 15:46
Spremenjeno:
14. 09. 2012 ob 17:09

Še moj pogled:

Besame mucho je stara in že tudi precej zlajnana pesem, ki govori o hrepenenju, negotovosti in slutnji konca in s tem povezanim strahom v ljubezenskem odnosu, stvareh ki smo jih, navadno v rani mladosti tudi sami kdaj občutili in se je zato marskomu zataknila kje v glavi, da nas s svojo neposrednostjo in nedolžnostjo (avtorica je bila v času nastanka petnajstletno dekle) transportira nazaj v spominu na kakšen preminil a intenziven trenutek ali odnos.

V pesmi besamemučo se na prvi pogled ne srečujemo z negotovostjo in strahom, ampak z močnimi koreninami in še kakšno rezervo povrh, ki pijejo vodo in jasnim pogledom, ki pa z negotovostjo ni uspela povsem izruvati tudi hrepenenja. Medtem ko je v Besame mucho naslovnik in svet viden kot višja sila, nekaj na kar lahko pesniški subjekt kvečjemu prehodno vpliva, je v besamemučo naslovnik še vedno težko krotljiva sila, vendar sila, ki je v svetu sama prejkone izgubljena. Svet v katerega je ugnezdena pesem pa je morda res močvirje, vendar to premore zato obilico vode, ki pa je za ta pesniški subjekt prepoznana kot vir življenja in prioriteta, saj je izsušenost in prisotnost razpok v drugih pokrajinah jasno identificirana kot povsem mogoča.

Obe pesmi postavita kot imperativ naslovniku besame mucho, vendar če v Besame mucho ta zahteva izvira iz želje po samopozabi, ki poleg hrepenenja izvira iz občutka nemoči v odnosu do sveta, je v besamemučo to vsaj navidezni kažipot, svetilnik naslovniku, katerega celo pretirana silovitost je videna morda tudi kot izraz obupa (desperado), ne samo sicer iskanega presežka življenske energije. Vendar pa je hkrati tudi neverjetna zahteva po umiritvi neurja v majhnem šotnem bazenčku in diagnoza strahu v srcu viharja. Pri tem pa se morda pokaže povezava z izvorno pesmijo, saj je diagnoza lahko tudi skrivna avtodiagnoza, pesniški subjekt kaže strah, da bi vihar lahko prekinil njegov življenski vodni tok, kot tudi potrgal strune kitari še preden bo zaigrala tisto Popolno pesem. Medtem ko je v Besame mucho predajanje takojšno, popolno in brezpogojno, pa je v besamemučo še oddaljeno in pogojevano z (na gledano od zunaj) precej neverjetno omejitvijo viharja na kozarec vode (oziroma šotni bajer). In morda prav v tem najdemo skrivnost, zakaj je Besame mucho pesem, ki se jo marsikdo spominja z nostalgijo.