Zvonci krav so odzvonili poletju.
Nebrzdani čas že oblači macesne
v rumeno žalost
in severni veter
trga poslednje liste
z neuklonljivih dreves
Trave so okamenele
in vonj murk
že dolgo ne naslaja nosnic.
Zdaj nočem več misliti,
saj bi misli ubile lepoto spominov.
Vse bo zopet kot prej.
Mir in nemir -
labirint norosti.
Valjo, pozdravljen!
Začetek pesmi je močan, tudi konec ne zaostaja dosti. Metaforika je zanimiva in spretno prepletena v idejo pesmi. Imaš pa en del, ki (vsaj tako menim) znatno zniža kvaliteto pesmi. S spodaj prepisanimi verzi namreč padeš iz nekega izraznega nivoja, ki si ga pesem zada (sem spada praktično to, kar sem opisala zgoraj) v nekakšen povprečen že slišan sklop verzov:
Zdaj nočem več misliti,
saj bi misli ubile lepoto spominov.
Vse bo zopet kot prej.
Razmisli, če želiš seveda, o njih. Premisli o besedah, ki bi učinkovito nadomestile povedano ...
Lp, Lucija
Lucija, hvala za komentar, bom premislil, toda danes bo bolj malo časa. Je pa pesem nastala hipno. Iz do zdajšnjega nekoliko daljšega bivanjskega stanja sem se vrnil spet domov. To naj bi izražala.
Lp, valjo
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: valjo
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!