Na osojni strani sveta

se ne spreletavajo

jate kerubov in serafov,

tam samujeva le midva.

S trepalnicami strgava

roso z jutranjih trav

in suhoparno preštevava

krdela oblakov,

ki vriskaje rajžajo mimo,

tja v oddaljene kraje,

kamor ne bova nikoli odšla

niti v sanjah.

Saj midva ne smeva sanjati,

saj midva ne smeva spati.

Najine noči so razsvetljene

z gromozanskimi zvezdami

in naju mrazi,

tako prekleto mrazi,

da drug drugega zavijava

v goličavje svoje alabastrne kože.

Preplašena prisluškujeva

zamolčanim skrivnostim

in potlačenim željam, izgubljenim

v blodišču neizkopanih rovov.

Le malokdaj nad nama zaokroži

črna pikapolonica z rdečimi pikami,

ki naju posuje s sončevim prahom,

baje naj bi  prinašal srečo.

A kljub temu še vedno ostajava  

v tej senci spominov,

za rešetkami upanja.

Marko Skok - Mezopotamsky