Simon, pozdravljen!

Zasnova je dobra, obetajoča; začetek pesmi močan, presune me sploh tista primerjava, ko je ta specifična svetloba le tu in še nekje v Indiji. Zaključek pa zvodeni, žal. Premisli o njem. Besedni preklop z likovnega na vizualno mi ne deluje, sploh ker je vizualna umetnost del likovne umetnosti (nekateri bi morda celo trdili, da gre skoraj za sopomenki - vendar pa to verjetno ni namen tvoje pesmi). Tudi zadnji verz je nekaj, kar je bilo v zaključkih že tisočkrat uporabljeno in kot nekakšen zapik pesmi ne deluje več - ničesar novega ne dosežeš, če pesem želiš zaključiti z nekdaj udarnim ti in jaz.

Premisli o spremembi zaključka, predlagam nekaj v zvezi z naslovom, saj ti bi ravno povezava zaključka z naslovom prinesla nekakšno večplastnost, hkrati pa trdnejšo povezanost pesmi.

Lp, Lucija

likovno je vizualno, vizualno ni likovno.

likovno je izum nečesa novega, vizualno je operiranje z že danim.

likovno je materijalno (videti, se dotikati, občutiti ...), vizualno je vizualno (aparat).

likovno je ustvarjalno, vizualno je posnemanje ...

Lucija, hvala za komentar, se povsem strinjam s tabo, a še zdaj ne vem če je sprememba najboljša ali dokončna. tudi meni se zdi prva kitica perfektna, a zgolj to še ne more biti pesem, manjka nadgradnja, nadaljevanje zgodbe ali simbolizma, osmislitev fascinantnega uvoda, filozofsko razpredanje ...

lp, Simon

Joj, točno to sem mislila, pa nisem znala izraziti (včasih preveč kompliciram), da ravno zaradi tega, ker likovno kot pogoj za svoj obstoj potrebuje vizualno (saj zdaj veš, kaj hočem povedati). Novi verzi so kar dobri, vseeno pa se strinjam s tabo, da potrebujejo prvi res izvrstni verzi nekakšno močno, smiselno nadgradnjo. Verjamem, da ti jo bo uspelo zapisati, če se boš tega lotil. Predlagam pa, da nekoliko počakaš, saj veš, kako je s sveže ustvarjenimi deli ... potrebujejo čas, da se "usedejo", no, vsaj moja ... :)

Lp,

Lucija

likovno je interpretacija vizualnega. oboje se dogaja v aparatu, ki ne izrisuje dejanskega, fizičnega, materializiranega, tistega kar "že" je - oboje je izum možganov.

Ugotavlja se, da to kar vidimo, verjetno ne obstaja zunaj - ampak preko kultiviranih vzorcev dojemanja izrisuje naše notranje stvarstvo.

Iz tega lahko sklepamo, da če se strinjamo, da pred nami stoji šalica - da gre le za izravnano stopnjo in maniro zaznavanja, dojemanja. Isto frekvenco, valovno dolžino, ki jo dajejo oči. Pot med očmi in izrisom slike je vse prej kot direktna in "neomadeževana". Skoraj lahko govorimo o kolektivni psihozi:))(malo za hec, a nekaj bo držalo) - Stvari se hitro spremenijo že po enem ugrizu v panterjevo mušnico, naprimer (jo vidiš?)

torej,

nisem hotel zatežiti
a na področju opažanja, sploh pa karakteriziranja in ustvarjanja pojavnosti se še vedno gibljemo v polju umetnosti. Kaj pa to je - preprosto ne vemo.

Umetnost je življenje - nobena čiračara :)