Moj dan se završava
ujednačenim pokretima
klatna životnog sata
i aperkatom noći
koja ne zna, na šta je danas mirisao svet
i kako je kvarljivo šumsko voće,
ne sluti kakav kroše koriste
zlobe i teskobe da se sreća samo sriče,
sve reči kojima se udaljavam od izlišnosti
mi ne pusti u klonulu treću
i centar sveta mi zameni za
saplićujući, beztežinski obris sna
koji ne može vreme da vrati…
1, 2, 3, 4:30 i bezdušni zvuk me prati
u dan bez pečata mojih želja,
ali, neka,
saznaće jednom za izvor snage moje
jače i od direkta, Cassiusa Claya.
Zanimiva pesem, ki melanholijo in otožnost podkrepljuje z boksarskimi izrazi, z borbo. Tako nastane posebno vzdušje pesemi, ki se odpira pred bralcem s svojo kontradikcijo in po branju vzbuja pomisel o tem, kaj bolj opogumlja: stanje žalosti, ki vzbuja upanje (zaradi borbenosti) ali na čustven način opisani elementi boksarske igre, ki so kljub surovosti včasih tudi nekako žalostni ... Čestitke,
Ana
Hvala, Ana.
Nisem prav prepričana o prisotnosti v tolikšnoj meri otožnosti in melanholije. Prej po želji, da se zavzame pravilan gard ( da nadaljujem "bokserkim slovarjem") ter, da se pred življenskimi težavami ima vedno dovolj razlogov za iti naprej, za nasmeh ...
Jaz, osebno imam boks za surov in ga sploh ne maram, ampak včasih nas življenje prav tako dočaka z vsemi v pesmi naštetimi načini udarcev. C`est la vie!
Lp
Vertigo
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vertigo
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!