v petek mi je s koledarja priletel v

pleksus september, sfukan kot kurt

cobain! moja draga je to vzvišeno

spregledala: zmotila jo je le moja

udeležba pri stalnem gostilniškem

omizju, saj lahko tam prej pridem

do prijazne besede kot v bombažu

njenih ekološko neoporečnih gat.

dan mi je v nadaljevanju postregel

s hladnim pivom in pijanost me je

že popoldne nagnala spat. sanjalo

se mi je o spogledljivih natakaricah

s preprostimi pizdami in z nageljčki

v pričakujočih očeh: v dolinci tihi je

vasica mala! ko sem se prebudil, pa

je bilo spet vse po starem: trenutki

so zaudarjali po prežvečeni zameri,

v kopalnici pa se je bledo bohotila

obla rit moje objokane zaročenke,

ki si je (zazrta v stikala na pralnem

stroju), najbrž spet dodatno izkrivila

svoje egocentrično mnenje o mojih

spornih moralnih normah in odnosu

do poceni skandinavskega pohištva.

Dani Bedrač