cvilež ki se ga otepam
z vso energijo
hladnost ki jo preziram
ker je načrtna in podla
ko besno natočim kozarec
še bolj besno ga spijem
in treščim ob tla;

ko stekleni delci prekrijejo pod
in se bleščijo v šibki svetlobi poslednje luči
z zanimanjem opazujem
tvoj korak
da bode naslednji na njih se pojavil
in da se zadrli bodo v kri;
naj potujejo, delci, vročično naprej
naj se padejo ven šele iz tvojih oči

ker njihov je padec iz tebe vse
kar lahko iz tebe privlečem
zato stopi zdaj nanje,
zavoljo zavrnitve in ker je bila dana nazaj;
naj moj ponos se pokaže
in ponižanost ne
ker nikdar ne klonim
temveč sekam nazaj

če ne stopiš na delce,
bom spet vzela kozarec
spet točila, spet pila,
in tudi vrgla ga bom;

ko bolečino začutiš,
oziraj se name

zdaj sva lahko res iskrena

kai