Dišala je kot neskončnost,
kot svoboda stopljena pod soncem.
Čakala je, da bo prišel in ji
napisal pesem brez besed.
Sončne žarke je ujel med njene lase,
s svojim vetrom napolnil njena krila
Od daleč je prinesel vonj po poletju.
Ležala sta pod zeleno krošnjo,
iskala drobce modrega neba.
Čakala sta na sprehod po dežju,
na veselo skakanje po lužah.
Ampak nevihta je bila pogubna
Dežne kaplje so utopile želje,
veter je raztrgal sanje,
izgubila sta svoje vonje …

Manja Weingerl