Nevidno se srečujem s teboj,

ko sam ne veš in si v dilemi,

kako čas hitro mineva,

kako dnevi tečejo,

brez da me vidiš

z mislijo, da v meni je pozaba,

da meni ni mar,

ker mi je.

Le prošnje moje

letijo na prazna tla,

kjer spolzkost sproti

odnaša načrte

in ne vidim poti,

da me že danes vidiš,

a pride čas,

kot vedno.

Le bolj počasen

in hrepeneč.

IŽ-lev