Kot bi živel v počasnem posnetku.
Dan za dnem je vedno ista zgodba.
Vlečem se skozi življenje kot meglica,
ki prevečkrat na dan razpade v nič.
Igor, pozdravljen, meni se zdijo prvi štirje verzi Smisla že kratka, zanimiva, zgovorna pesem, ki ne potrebuje nadaljevanja.
Nadaljevanje se mi v tem primeru zdi bolj pojasnjevanje že prej veliko boljše opisanega, in dialog z odsotno ljubljeno. Mislim, da je v eni od faz pisanja pomembno zaznati, kaj je zaokrožena pesem (lahko tudi sporočilo), in kaj je tisto, kar nam je pomagalo priti do te pesmi (sporočilnosti) in je naknadno lahko izbrisano (ali ohranjeno za našo osebno rabo), saj pesem nekako zapira, vleče k tlom, jo zvodeni.
Upam, da sem napisala kaj koristnega in še veliko navdiha!
Lp, Ana
Lepo pozdravljena Ana
Imaš prav in sem pesem skrajšal kot si svetovala in hvala ti.
Lp, Igor
urednica
Poslano:
26. 08. 2012 ob 15:43
Spremenjeno:
26. 08. 2012 ob 15:45
Vidiš, prav super deluje - zdaj nas zajame ta meglica in občutje, kako razpadamo v nič. Celo pre/večkrat na dan - to je neznosen občutek - in pravzaprav bralcu ni za razloge, zakaj ... če pesem začuti, preprosto pade vanjo in - to je to. Čestitke,
Ana
Pozdravljena Ana
Hvala Ti!
Lp, Igor
Iskrene čestitke za podčrtanko Igor
Hvala Ti Irena in
Morda ti bo ravno ta zapis dal moč, da boš stopil čez rob in našel smisel tudi v nesmiselnem.
lp, ajda
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: igor žuravlev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!