Krvavo rdeči listi se plazijo
čez razbit nagrobnik.
Polomljene travne bilke
žalujejo za imenom,
ki ga ni več.
Zavržena sveča
ne gori nikomur.

Kar danes rišem vase,
kar stresam in pobiram,
kar ljubim,
čemur se upiram -
vse bo nekoč
pozabljeno ime
na razbiti plošči
pod škrlatnim listjem.

In veter bo dalje
preganjal oblake,
ptice bodo ponavljale
svoje poti,
vode pele stare pesmi
in pradavne zvezde
bodo pravile nove zgodbe.

daya