Saj ni vsak dan le samota in obup
kdaj pa kdaj oči vidijo drugače
tu in tam je upanje veliko kot svet
a vse prevečkrat me objema tesnoba
nemočno obsedim s praznim pogledom
čakajoč da se v očeh pojavijo solze
kot tiste večne odrešenice
in tako spet mine bolečina
takrat zopet dvigne glavo upanje
upanje veliko kot svet
da mogoče pa jutrišnji dan
utonem v tvoj objem.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: igor žuravlev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!