Deset je let in več odšlo
ko sin sem te v slovo objel,
ti nežno dahnil rad te imam,
z poljubom ličko ti ogrel.

Deset je let in več ko sam
sem praznih rok, spomin pa živ
na tisto davno je slovo
in najin zadnji rad te imam.

Srce boli ko vem kako
mi sinko ljubljeni veniš
po sreči svoji hrepeniš,
hkrati pa se je bojiš.

Da le bi se, oh, le kako
kmalu zopet srečala:
ne samo venečih lic
ampak z iskrico v očeh.

Lojze Smole