Ne zavedaš se! Rušiš mostove
za seboj. Želja, graditi nove
sanjske gradove najinih poti,
umira. Še verjamem v sadove.

Že izgubljam se v množici vprašanj.
Ropot, prasket po vratih mojih sanj.
Na drugi strani sem. Ne dopustim
mislim! Boli me - še verjamem vanj!

Ob misli nate vedno zadrhtim,
v objemu in dotiku zacvetim,
poljube tvoje vrele posladkam,
vznemirjenost prebujeno - želim.

V meglice zavito jutro ne spi
v mojih sanjah še misel zadrhti.
Žarek sonca žgečkljivost ponuja.
Me le njegova vztrajnost prebudi.

Ubijaš me v svoji dolgočasni
sivini, slep, poln sebe v jasni
govorici, žal, na dveh bregovih
gradiva gradove sreči kasni.

Solza se na rob veke ujela,
svoj ples poslednji si zaželela.
Zalesketala, zaplesala - zdrs -
po licu navzdol - že odhitela.

Mavrične barve spletajo želje,
že z noto čarobnost nas zapelje
v plesoči potoček igrivih sanj,
tam mlin - svojo melodijo melje...

Ugasle luči na ulici sanj,
potep po preprogi stkani - le zanj.
V temi še luna nemirna želi
zvezdnate bleščice utreti - vanj.

Osamljenost, zakaj se zajedaš
v mojo notranjost. Me že razjedaš,
režeš v duši si koščke požrešna.
Se že v samovšečnosti zapredaš.

V potoček želja zlila sem sanje.
Bilka sem. Bolijo kremplji kanje,
ki grabi, trga, duši kričanje
Biti - ne spusti odseva - vanje ...


Še neznani notranji tresljaji
skriti v vulkanu. Le migljaji
drobcenih korakov, z željo tvojo
goreti, prepustiti - predaji ...

ajda