Ura 7:30.
Spet sem zaspal.
Zbudili so me zvonci vodnic,
ki so s svojim pritrkavanjem
v zeleno svetišče tisočletnega miru
vabili k jutranji maši.
Po stopinjah svetih krav
sem jim sledil med razpela
križevega pota starih smrek.
S prsti sem drsel čez vrezane podobe
njihovih spokojnih obrazov
in v nekem čudnem jeziku odpeval
psalmom ptičje Visoke pesmi.
Male ministrantke, oblečene v rjavorumene tunike,
so utripajočih kril,med občestvo delile sladko obhajilo.
Še prej so mi zelene perice
v vedrih na svojih glavah
umile umazane noge in še bolj umazano dušo.
Sedel sem na štor v prednji vrsti,
priznavajoč si rek in vse svoje grehe,
da največji grešniki in grešnice
v cerkvi sedajo v prve klopi.
Zaželel sem si, da bi pognal korenine,
raztegnil roke proti modremu oboku,
ter čisto miren in tih
do konca svojih dni slavil
velikega Heliosa, njegove sestre in brate,
se križal z blagoslovljenimi solzami
na izsušena usta Matere narave
in se na gugalnici občutja s pogledom zibal
v brezčasja trenutkov svojega minevanja.
"Pravoverni" duhovniki bi te v časih "svete inkvizicije" proglasili za krivoverca - panteista, bog ve kako so lahko v evangelijih našli potrditev za svoja nasilna dejanja, kar kaže kako je lahko pamet hladna in neprizanesljiva.
Krasne podobe, primerjave in slike si nanizal,
čestitke Hovk !
urednica
Poslano:
19. 08. 2012 ob 18:51
Spremenjeno:
19. 08. 2012 ob 18:53
se strinjam s Svitom, Hovk. Čudovite podobe, lep prikaz svetišča narave, ki je naše vse in kar se mi zdi najboljše in za dvakrat podčrtat- odličen zaključek:
!... in se na gugalnici občutja s pogledom zibal
v brezčasja trenutkov svojega minevanja.
Smem predlagati par popravkov ( gre predvsem za napačno postavljene vejice (odvečne) na več mestih ...)?
Ura 7:30.
Spet sem zaspal.
Zbudili so me zvonci vodnic,
ki so s svojim pritrkavanjem
v zeleno svetišče tisočletnega miru
vabili k jutranji maši.
Po stopinjah svetih krav
sem jim sledil med razpela
križevega pota starih smrek.
S prsti sem drsel čez vrezane podobe
njihovih spokojnih obrazov
in v nekem čudnem jeziku odpeval
psalmom ptičje Visoke pesmi.
Male ministrantke, oblečene v rjavorumene tunike,
so utripajočih kril med občestvo delile sladko obhajilo.
Še prej so mi zelene perice
v vedrih na svojih glavah
umile umazane noge in še bolj umazano dušo.
Sedel sem na štor v prvi vrsti,
priznavajoč si rek in svoje grehe,
da največji grešniki in grešnice sedajo sem.
Zaželel sem si, da bi pognal korenine,
raztegnil roke proti modremu oboku,
ter čisto miren in tih
do konca svojih dni slavil
velikega Heliosa, njegove sestre in brate,
se križal z blagoslovljenimi solzami
na izsušena usta Matere narave
in se na gugalnici občutja s pogledom zibal
v brezčasja trenutkov svojega minevanja.
LP, Lidija
PS: tudi tegale ne dojamem prav dobro: " priznavajoč si rek in svoje grehe ..."
priznavajoč si ?rek??
bi lahko to nadomestil s čim določnejšim ali preprostejšim?
Hvala obema za komplimente. Pesem je doživljajska, vdihnjena in prelita na papir na Pokljuki,na začetku tega poletja. Čisto takšna kot je napisana, kar je samo dokaz, da je vsa stvar samo v tem, kako vtisnjeno podobo prekopiraš navzven.
Svit. Kaj ne obstaja inkvizicija še danes? Vsepovsod. In kaj z dandanašnjim odmikom od narave nismo krivoverni bolj kot smo bili kadarkoli prej?!
Lidija. Vejice so moja Ahilova tetiva in se bojim, da bodo moja šibka točka doživljenjsko. Zato hvala za popravke. Kar pa se tiče, drugega nasveta, bom dotičen verz, oz. verze samo popravil, da bo bolj razumljivo.
Še enkrat hvala obema in obilo brezčasnih trenutkov!
Govoril sem. Hovk
V prenesenem pomenu obstaja inkvizicija tudi danes. Recimo, ob Jezusovi aretaciji je Peter odsekal vojaku uho, ki ga je Gospod nemudoma namestil nazaj rekoč: kdor za meč potegne, bo z njim pokončan. Petrov naslednik s svojimi duhovniki to počne še danes, srenji, javnemu mnenju in svobodomiselnosti "seka ušesa posluha"...navsezadnje je Benedikt dominikanec, Dominik pa je bil ustanovitelj inkvizicije...
Svit rekel bom le:moder človek si in premalo ljudi tako kot ti razmišlja s svojo glavo.
Lidija,hvala za podčrtanko.
lp
He Hovk,
misliti po svoje je tvegano, kajti mnoge glave se zanašajo na to kaj drugi mislijo, od takih ni mogoče pričakovati napredek, ki je umetnost deljenj, prvi se izpostavijo in dajejo drugim spodbude, navidez jalovo početje, toda vredno je truda,. Galeb Jonatan je pokazal kako udejaniti lastne potenciale: pojdi iz jate, preizkusi kdo si in se vrni nazaj...
Poslano:
21. 08. 2012 ob 14:19
Spremenjeno:
21. 08. 2012 ob 15:53
Jonathan Livingston Galeb, je pa moje sveto pismo. In življenjski izziv. Poiskati čimveč svojih mej,jih preseči in doseči navidez nemogoče. Se spomniš reklame za vrata:Nemogoče je mogoče-to je Jelovica.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Hovk
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!