V zibelko so položili veter in drobno mleti kamen 

ker so želeli da bi zrastel v goro in sejal njihov plamen

Pa so sence pele pesmi da pozabil ne bi doma in stare zibelke lesene 

tako so vsako jutro brali mu z dlani in napovedovali tiste dni ki kot sanje puščajo sledi

s tem jim je uspelo ukrasti abecedo in pustiti eno samo črko da ga spomni kje njegova lipa raste ...

Med časom zdaj in malo pred tem se je izogibal pikam v šepetu

živel je za osmi dan v tednu da lahko iskal je vejico v stavku in tisto zaradi česar ni bil isti ...

A kaj ko njegove dlesni so lomile se na luknjastih idejah in že seme je pred prvo kapljico življenja reklo adijo vsem svojim listom ...

Zavračal je svobodo spisano na oštevilčenem nebu

vsako zvezdo sence zmožno je preziral in ljubil s črnim delom jezika ...

 Vse samo zato ker je sanjal o enem nebu o eni zvezdi ... pa pika

S.R.