Maje se trdnjava,
ki varuje neprestane
krike mojega obupa!
Popušča strop,
ki zadržuje grozeče
udarce bolečin!

Svet je puščoba,
grozna stvaritev,
zadirčno ti zasaja
meče in sulice v srce,
da omagaš pod
težnjo vsakodnevne
mračne svetlobe!

Majhna reža nastane
v venah, kjer se pretaka
ledeno hladna kri,
skoznjo šumi v votlo
stran koščenega priokusa
težka sapa ironičnega nasmeha.

Drugotna oblika kaplje
na robu sveta
se prikaže v težki
komaj prihajajoči
nezdržljivi, pretirani
usodi, brez večne,trdne
strani prijaznega poguma.

Težko je obupavati
brez razloga in hkrati najti
smisel tega ukrotljivega
sveta, ki je na robu
didaktične katastrofe
in ugaša v smiselni
različnosti poizkusa
biti popoln!

buba