zvoki

udrihajo

nagneteni

kričijo

vodijo

odpeljejo

trkajo v zaporedjih

kačasto

potuhnjeno se vijejo

prostor je brez odmevov

ritem

preskakuje mostove

grmenje prehaja v stok

vsi trije

se brezglavo vrtimo

vsak v svoji smeri

odnaša me

izbuljenih oči

štrlečih las

vznak okobal in štuporamo

(še dobro da ni sten)

plešem

zunaj

znotraj

vmes

med prsti vakuum

neotipljive podobe

zareže vame:

kje si ti?

brez okusa je

frčati sam

Milan Novak