Danas sam
ružna Reč,
između dva treptaja, kiša beskonačna,
isprana praznina ništavnosti,
nežnost slova
što zlo u korenu nosi
ili samo maglovita okrutnost
svemu što (bez)časno trune.
To sam ja, danas.
I još sam
Reč, napisana juče
sa dugosilaznim naglaskom
i kratkouzlaznim saznanjem,
da već sutra
ni jednoj pesmi neću biti draga.
Poetološka tema, poosebitev z besedo je v poeziji skozi obdobja pogosta tema in prav lahko zdrsnemo v klišejskost ... Vendar tu ne gre le za samopomilovanje besede, ampak tudi za nekakšno soočenje, tolažilno (in samoironično):
"sa dugosilaznim naglaskom
i kratkouzlaznim saznanjem,"
- če bi naslovno besedo zamenjali s kakim drugim samostalnikom ali bitjem ženskega spola, bi najbrž vseeno delovala, a takole, se mi zdi, najuspešneje nagovori bralca.
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vertigo
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!