Miselnost ostaja in odhaja,
kot prah z vetrom.
Bolečina skeli,
srh in strah,
občutje končič,
ne zaspi.
Zvit v klobčič,
glava polna
in hkrati prazna.
Prespim.
Ne izpusti me.
Pred izgubljenim strah,
kot hrast,
podolž od strele počen,
bolan,
nič slutečega,
kriv ali ne kriv.
Veter bo odnesel,
ocelila smola
in čas.
Enkrat.

helena r.