Želim si znova reči sobici dom

ker dandanes to pač ni

so le štiri hladne gole stene

in prav nič več kot to

a nekoč je bilo drugače

nekoč so tu odmevali glasovi

se pisali spomini in sanje

nekoč je tu lebdel tvoj glas

bila so tista nežna jutra

s sladkim vonjem tvojega telesa

takrat sem presrečen odpiral oči

se veselil slehernega jutra

a danes je tako drugače

jutra so brez nasmeha

brez vsakršne topline

ni tvojega obraza

ne slišim utripa tvojega srca

ni tvojega poljuba

ničesar ni.

igor žuravlev