Ko tavam po vetru
v brezdanji tišini,
mi roka privzdigne
glavo k jasnini.

Ozrem se, pa ni ga,
ki ob meni bi stal,
le srage na oknu,
kjer dež je kapljal.

A boža po licu me
puhasta dlan -
je možno, da sel
mi bil je poslan?

Že švigneš kot senčica
čez vrat in lase,
si ti mar vilinka,
ki sem čakala te?

Nauči me, kaj naj
s seboj postorim,
da ta gozd življenja
v rast obudim.

Ne smej se, zares sem
to pot si zadala,
da trdno bi goščo
v cvetje zrahljala.

Od nekdaj že tvojega
znanja me žeja,
da čarna bi sama
postala kot preja.

Mi čarnica šepne:
"Ne bo šlo, ne zdaj,"
ti nisi kot me,
a čutiš nas vsaj.

Vilinka, potem pa
obišči me še,
v sanjah popili
bova z mlekom kofe ...

yoyoba