Pozdravljen.

Zdi se mi fajna, ampak kot bi se premalo ukvarjal z njo na dolečenih mestih?

telo je zadnja točka dvoma

dlje te ne spusti ...

(čeprav veš,          

da ničesar ni)              (Mene tukaj rahlo zmoti rima na i; spusti-ni. Mogoče že če bi zamenjal da ni ničesar, bi bolje zvenelo? In se mi zdi, da tako bolj ustavi bralca, sploh če ni rime. Drugače kar malo zleti mimo? In hkrati se mi zdi, da se lepše navezuje potem na vprašanje...)

 ostajaš  difuzen? (Mogoče vprašanje ostajam difuzen? Glede na naslednjo kitico, je bolj kot bi subjekt sebe spraševal? Če je v drugi osebi se mi zdi potem (pre?)velik preskok med kiticama...)

hm, glede srednje kitice... Mogoče bi jo malo preuredil? Pa imaš sonce in ognjeni plašč, zakaj potem korona? Moj svet je korona se mi zdi najmočnejši tukaj in je super. S prejšnjimi dvemi verzi bi se najbrž še lahko poigral. :)

sonce se mi je zažrlo pod kožo

ognjeni plašč je moja železna srajca

moj svet je korona

si že poskusil živeti tako,

da te ni -

s tem, ko si?

Razmišljanja ...

lp S.

:)

hvala za toliko razmišljanja. res je pesem, ki še ni ... Ti popravki glede vrstnega reda (rime nisem niti zasledil) in tudi glede osebe so nekaj kar pesem po moje potrebuje. bom uredil ...

glede druge kitice - pa je namen postopno dotikanje sonca (in neko stopnjevanje, tudi metafizike - preko telesnosti, k človeku, k prostosti. tako nekako.

hvala zaenkrat :)

lp