Sediva v sobani, ki je le
sobica v primerjavi z neskončnostjo.
Skozi soj sveč gledam tvoje oči ... moje oči
Pršut in melona. Sladko in slano. Ujemajoč kontrast
Jeva skozi usta drug drugega.

Sami angeli nama muzicirajo, sv. Peter dirigira,
Mozart igra violino in privablja zvoke najlepših vonjev.
Skozi simfonije počasi drviva v sosednji svet.

Ribe, mehiška in francoska solata,
riž z zelenjavo, morski sadeži ...
Iz okroglih kozarcev pijeva rdeče vino.
Omamljava se s stalnostjo časa.
Svet se ne vrti več, naju čaka.

Vstaneva, elegantno mi podaš roko,
me obajmeš čez pas ... čarobno pleševa.
Chopin iz klavirja privablja šum letenja rajskih ptic.

Čokoladna torta, ocvrte banane, kokosov oreh ...
Sladkava se, uživava v tišini najinega zaužitja
Smetano jem s tvojih ustnic ... mojih ustnic
Objameva se in združiva srci v celoto
Iščeva novo pribežališče pred krutostjo tega sveta.

Postelja je pripravljena posebej za naju.
Božaš me po vratu in slačiš obleko.
Ljubiva se. In svet še vedno stoji.

Vse kar imava je nemo strmenje navzgor
V mogočne ornamente starega gradu.

Morala bova zapustiti

Pustiti svetu se vrteti

Manja Weingerl