kromanjonec je imel srebrnega kurca

in cinober v urinu: opek ni štel, le na

podestu je zaklinjal, v izbi pa gostolel

o židih. bob dylan vsako noč ocenjuje

prašičje kosti, drhti od akordov, objema

blazino: tako utrujen, oblepljen, šekast!

v kitari ždi krota s fosforjem v uhljih, na

steni visi njen obris, na mizi je ribji vonj.

po kliniki se potika prikazen, vrtoglavica

ji ni tuja: njeno srce je kot ocean, temno

in skrivnostno. šaman jo je naučil metati

rezila, a na njeni polici ni knjig. le pršice.

nisi junec, če zanemarjaš vizije, le poet

si: slinast, orokavičen klepar, nespreten

živinozdravnik in novodobne lajdre se ti

vdajo brez volje, brez namena in brez lic.

ko bom nekoč odšel odtod, si bom izbral

kamnito stezo,  andrej šifrer mi bo zloščil

krsto in uglasbil sorodnike. na železniški

postaji mi bo zapela na pol pijana opica:

one more cup of coffee!

Dani Bedrač