Kako naporna je pot v dolino miru.

Tudi, če zamižim je ne vidim še.

Ko ne poslušam je tudi ne slišim.

Tudi kadar čisto sam sem je ni ob meni.

Če si jo narišem ali do podrobnosti opišem vem,

da vedno drugačna je in se na drugem kraju pojavi.

In vedno taka ali drugačna me vedno pripelje domov.

Včasih jo zagledam, zaslišim, začutim, včasih pa preprosto vem,

da sem že doma.

Kadar prepustim se, zaupam in verjamem,

takrat se z vsem srcem podajam v dolino miru.

Franc Tominec