v trstu je molznica, v njej se medi čmrlj!

oblačna sopara brni kot hudič: oče čaka,

da se mu čeljust povesi. cesare borgia je

najel srebrn batiskaf: na koži mu ječi sol.

uranoidi žarčijo pisan ništrc, dečki imajo

zapeljive ritnice, kirie eleison! to je začutil

že vsak maziljenec, vsak zaripel zmikavt.

pušeljc bazilike se šopiri kot sipa, pene ni.

condottiero je nagačil konja, z lubrikantom

naostril kamelijo in sol mu je šla do živega!

pod kapucami drhte zarote, mesečniki, zajci:

vsi na enega, eden na dva. paž ima liščka na

kapi, vonjave pod lasmi, ostroge v bokih. ni

kadila, borci žgejo osat: v lunarnem modulu,

pa tudi v beneških ječah. casanova je spletel

v venec ducat radioaktivnih lisic in se pognal

v periodiko! le tam se znoj še meri v vatlih, v

lumnih in zagotovljena mu je debela premija:

kot da lahko mrož živi z odtrganim udom, da

lahko kriči, ko mu dreser grize gume. sinoda

mu bo pot kazala, s kljunom senco delala: oj,

kakšna koma! a vsi mi, v stiski zlepljeni, smo

slepi za trdnjave, ki se na šahovnici pod lipo

neizbežno pomikajo proti črti razčlovečenja.

Dani Bedrač