MOZAIK SANJ
S pogledom objemam mogočne strmali,
tvoj glas misli poboža, kot spev,
so zveneče besede daljni odmev,
življenja so brazde tudi drugi orali.
Pogledom sva se v klasje skrila,
v objemu trav in travniškega cvetja,
nikjer bilo ni lepšega zavetja,
nemire svoje sva tako tešila.
Iz razbitih krožnikov izdelam mozaik,
sesutih sanj ne morem več zlepiti,
njih drobci so v podzavesti skriti,
je zadušen ljubezni nemi krik.
Ne morem skriti svojega nemira,
pomladne misli so v jesenskih skrite,
v njih strasti zatrte so nabrite,
mladosti žar še vedno ne umira.
Narišeš mi temno senco drevesa,
trmasto na svojem nebu vztrajaš
in svoje nežnosti drugje razdajaš,
ne ozreš se, ko me žalost stresa.
Za soncem hodim skoz meglice,
je na stopinj obrisih zvezdni prah,
poti, križišča že prerašča mah,
naj misel skrivna ožari mi lice.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ius
- 28. 07. 2012 ob 06:45
- Prebrano 780 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 118.2
- Število ocen: 4
