Želim si drugačno podobo dneva

a sem tako prekleto nemočen

odkar si odšla je moj svet tako majhen

skrčil se je na trgovino in to majhno sobo

le tu in tam kdo potrka na vrata

a ko jih odprem pred njimi nisi ti

čeprav čisto vsakič ko slišim ta zvok

pobožno pomislim ti stojiš pred njimi

a nikoli te ni in sprašujem se če kdaj boš

ker nekako se mi zdi da se odtujuješ

živiš tam nekje v nekem drugem svetu

v katerem ne najdeš nekaj trenutkov zame

da bi stopil predte se ti zagledal v oči

da mi ti pogledaš v oči in mi poveš

ali se naj obrnem in odkorakam

nazaj v svoj osiromašen svet

v katerem ti ne potrkaš na vrata

svet v katerem se ne bom več našel

v pesmih ki jih pišeš v rano jutro

v svet kjer več ne bova sedela ob reki

in sanje o jutrih kako naju prebujajo ptice

o vonju sveže kave in dimu dveh cigaret

o svetu v katerem zame ni prostora.

igor žuravlev